......

Od nekdaj sem človek,ki zelo malo jamra zaradi takih in drugačnih,zdravstvenih in čustvenih težav.K dohtrju se spravim šele v tisti točki,ko zaradi problemov ne morem več opravljati povprečnih vsakodnevnih opravil....In tako je bilo tudi takrat....

Bilo je nekje v začetku pomladi 2007,ko sem zaradi konstantnih glavobolov odšel končno k zdravniku,saj me je naposled to resno začelo ovirati predvsem pri delu..Po lažjem kregu z osebnim dr.,končno dobim napotnico za ORL,tam pa zdravniki rečejo,da bi kar nardili par testov "da se nebi slučajno pa čez dva mesca jim okol obrnu".
Rečeno,storjeno:
Pridem na "rutinski" odvzem tkiva za biopsijo,kar po pravici povedano niti ni tako grozno(predvsem zaradi tega ker te zadrogirajo,in to v pravem pomenu besede :) ) in teden kasneje je prišel.....tisti trenutek,ko veš da ni nekaj vredu;ko veš,da se nebi lotili takih testov,če nebi nekaj sumuli;ko že po pogledu zdravnika veš da je nekaj hudo narobe....tega dne(točen datum sem že pozabil) ne bom pozabil nikoli.dobro se spomnim da me je zdravnik na kontrolo naročil že v popoldanskih urah,in ko sem prišel na kliniko že nikogar več ni bilo,le čistilke so opravljale svoje delo.bil sem sam v čakalnici in morem rečt da se mi je tistih 15 minut ko sem čakal na tisti klopci zdela cela večnost....in končno me zdravnik pokliče k sebi im mi pove grozno novico.IMATE RAKA...spomnim se da sem mu reku:"SE zejbavate?".
Še vedno se živo spomnim tistega občutka...občutka zmedenosti,pretresenosti,žalosti in obupa,ko ti gre kar na jok,ko....