how true...

Saj ne, da škorpijoni niso seksi ali da jih seks ne zanima, ampak tako zlahka ne gre.Pravzaprav nič ne gre zlahka pri škorpijonih, pač niso znamenje, ki bi se česarkoli lotevalo površinsko, za kaj takega imajo preveč energije in so preveč sposobni. Pri vsem, česar se lotijo, gredo v globino, za razliko od znamenja device ne iščejo podrobnosti, ampak jih zanima golo bistvo. Njihov svet in način, kako razumejo svet okoli sebe, je zato navadno obarvan črno ali belo, le redko zaznajo sive odtenke - povprečje jih ne zanima, nikoli niso mlačni in vedno zavzamejo odločno stališče. Čeprav se to morda sliši zaletavo, se redko zmotijo. Vodi jih izjemna intuicija, rentgenski instinkt, s katerim v trenutku dojamejo, kako stvari stojijo.Škorpijoni veljajo za močne osebnosti, kar tudi v resnici so. Vedno bodo raje škodili samim sebi, kot ta užitek prepustili drugim, saj se kontroli nad vsem, kar se (jim) dogaja, ne bodo odpovedali. Kdor je kdaj imeli opravka s škorpijoni, zna povedati, da stvari potekajo tako, kot so si zamislili oni, ali pa sploh ne potekajo. Takšna samozavest je lahko živ magnetizem za druge ali pa prevelika obremenitev, od katere pobegnejo. Kakorkoli, če je druge strah zanje, škorpijonov ni strah zase. Absolutno so prepričani, da bodo preživeli, ne glede na to, kaj jih čaka, in pogosto se niti najmanj ne motijo. Posedujejo izjemne regenerativne sposobnosti, zato se iz vsake življenjske bitke vrnejo kot prerojeni ali pa še močnejši in bolj odločeni, da jim bo uspelo za vsako ceno. Takšni so in z leti to ne mine, zato je dobro, da najdejo pravi ventil za sproščanje velikanskih količin energije, sicer iz tega vulkana sposobnosti nastane iz njih vse tisto, o čemer govorijo zlobni jeziki - ljubosumno, posesivno in zlobno zodiakalno znamenje.

......

Od nekdaj sem človek,ki zelo malo jamra zaradi takih in drugačnih,zdravstvenih in čustvenih težav.K dohtrju se spravim šele v tisti točki,ko zaradi problemov ne morem več opravljati povprečnih vsakodnevnih opravil....In tako je bilo tudi takrat....

Bilo je nekje v začetku pomladi 2007,ko sem zaradi konstantnih glavobolov odšel končno k zdravniku,saj me je naposled to resno začelo ovirati predvsem pri delu..Po lažjem kregu z osebnim dr.,končno dobim napotnico za ORL,tam pa zdravniki rečejo,da bi kar nardili par testov "da se nebi slučajno pa čez dva mesca jim okol obrnu".
Rečeno,storjeno:
Pridem na "rutinski" odvzem tkiva za biopsijo,kar po pravici povedano niti ni tako grozno(predvsem zaradi tega ker te zadrogirajo,in to v pravem pomenu besede :) ) in teden kasneje je prišel.....tisti trenutek,ko veš da ni nekaj vredu;ko veš,da se nebi lotili takih testov,če nebi nekaj sumuli;ko že po pogledu zdravnika veš da je nekaj hudo narobe....tega dne(točen datum sem že pozabil) ne bom pozabil nikoli.dobro se spomnim da me je zdravnik na kontrolo naročil že v popoldanskih urah,in ko sem prišel na kliniko že nikogar več ni bilo,le čistilke so opravljale svoje delo.bil sem sam v čakalnici in morem rečt da se mi je tistih 15 minut ko sem čakal na tisti klopci zdela cela večnost....in končno me zdravnik pokliče k sebi im mi pove grozno novico.IMATE RAKA...spomnim se da sem mu reku:"SE zejbavate?".
Še vedno se živo spomnim tistega občutka...občutka zmedenosti,pretresenosti,žalosti in obupa,ko ti gre kar na jok,ko....